Mediji nas pogosto opozarjajo o finančni krizi, ki je doletela privatni sektor. Ogromno se govori tudi o krizi bančnega sektorja, ki zaradi stečajev podjetij ne more izterjati danih kreditov. Veliko poslušamo tudi o tem, kako je finančna kriza prisilila javni sektor v varčevalne ukrepe in nenazadnje tudi o revščini, ki se kot posledica krize epidemično širi med naše državljane.
O finančni krizi v neprofitnem sektorju, se ne govori veliko, čeravno si upam trditi, da je finančna kriza udarila po neprofitnikih vsaj toliko kot drugje, če ne še več.
Financiranje neprofitnega sektorja
Neprofitni sektor se financira predvsem iz treh virov: iz sredstev, ki jih dobi preko razpisov javnega sektorja, sponzorstev podjetij in donacij fizičnih oseb. Država in občine zaradi varčevanja nižajo skupna sredstva namenjena razpisom in zaostrujejo razpisne pogoje, podjetja v težavah ukinjajo sponzorstva, revni državljani pa ne morejo donirati ne finančnih, ne drugih sredstev. To za neprofitni sektor pomeni bistveno manj finančnih sredstev iz vseh obstoječih virov.
Čeprav so neprofitne organizacije že vajene izvajati projekte z minimalnimi sredstvi (kar jim uspeva z ogromno volje njihovih članov in včasih tudi s kančkom čarovnije), nastala finančna podhranjenost zahteva drastične varčevalne ukrepe. Zanimivo pa je, da so sredi finančne krize neprofitniki edini, ki se zaradi tega ne jočejo na ves glas pred kamerami.
Varčevalni ukrepi v NVO
Neprofitniki morajo ob spremenjeni finančni situaciji sedaj bodisi omejiti svoje aktivnosti, bodisi pa izpad prihodka nekje privarčevati. Varčevati je mogoče pri stroških prostorov, materiala, in različnih storitev. Nekatere organizacije se selijo v cenejše prostore, ali celo v bivalne prostore njihovih članov, javne dogodke spremljajo sedaj manj velikodušne pogostitve, tiskane brošure in publikacije zamenjujejo z elektronskimi. V številnih organizacijah je neizogibno tudi nižanje plač, honorarjev in števila delovnih mest.
Soočenja s finančnim primanjkljajem so se lotili tudi v Evropski prestolnici kulture 2012, v katero so vpletene številne neprofitne organizacije, katere člani pogosto prejemajo honorarje direktno od EPK in ne od organizacij v katerih delujejo. Sklicujoč na Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki se sicer nanaša zgolj na zaposlene v javni upravi, je EPK masovno znižala tudi honorarje delavcev neprofitnega sektorja.
Družbena vloga neprofitnega sektorja in njegova prihodnost
Neprofitni sektor ima v sodobni družbi posebno vlogo, saj ne spremlja družbe le izza pisalne mize, temveč s pristnim stikom z ljudmi in iz konkretnih življenjskih situacij.
Vloga neprofitnega sektorja je, da opozarja na pomanjkljivosti družbene ureditve iz prakse in predlaga spremembe. Številne družbene spremembe se začnejo in oblikujejo prav znotraj neprofitnega sektorja, ter šele nato izvajajo v okvirih javnega sektorja.
Hromljenje neprofitnega sektorja bo zagotovo pustilo dolgoročne posledice v naši družbi, saj se s krčenjem neprofitnega sektorja krči tudi civilna iniciativa, medsebojno sodelovanje in dobrodelnost. Kljub temi v kateri se je znašel, pa sem prepričan sem, da bo jedro neprofitnega duha preživelo. Nosilci družbenih sprememb niso le neprofitne organizacije, temveč ljudje v neprofitnih organizacijah in njihove ideje. Ljudje bodo ostali in ideje se bodo širile naprej. Morda bo neprofitni duh skozi grenkobo finančne krize celo pridobil na svoji kondiciji in morda se bo preobrazil.
Družbenih sprememb ni mogoče ustaviti. Če sistem ne bo omogočil, da se spremembe dogajajo na papirju v obliki predlogov in pozivov, bo papir zamenjala cesta, s katere bodo ideje črkovane z večjimi črkami na transparentih in pospremljene z glasnimi in odločnimi kriki.
(Objavljeno v Življenje na dotik)
Pingback: Ali javni sektor onemogoča varčevanje neprofitnim organizacijam? | Andrej Arh