Tekmovanje v pripravi najokusnejšega predvolilnega golaža

Za vas dragi bralci, sem pripravil reportažo iz tekmovanja strank v pripravi najboljšega predvolilnega golaža:

Kuharski mojstri iz najrazličnejših strank so na vaškem travniku že postavili svoje stojnice in velike kuharske lonce za golaž. Tekmovanje poteka po vnaprej določenih kriterijih: Zmaga tista stranka, ki proda največ svojega golaža.

Pa poglejmo najprej, kako so se k pripravi pripravili že od prej znani tekmovalci.

Pozitivna Slovenija

Na prejšnjih volitvah so skuhali najboljši golaž in v izjemno velikih količinah, verjetno zato, da bi zmanjšali stroške na posamezno skledo golaža. Ostanke so dali zamrznit, z upanjem da bi isti golaž prodali v enakih ali še večjih količinah tudi letos. Odmrznjenega so sicer pogreli, a ga volivci nekako težko prežvečijo. Dodali so nekaj novih sestavin in ga POŠTENO posolili. Trenutno jih pri prodaji golaža ovira Inšpekcija za kakovost živil, kljub temu, da po njihovem mnenju nima pravnih pooblastil za preverjanje kakovosti predvolilnega golaža.

SDS

Ker glavni kuhar ni prisoten, je priprava predvolilnega golaža nekoliko otežena.
Vršilec dolžnosti glavnega kuharja se dobro zaveda oteževalnih okoliščin in jih poskuša rešiti na svoj način. Za boljšo prodajo so kuharji v predvolilni golaž zamešali tudi tablični računalnik, ki bo pripadal najsrečnejšem izmed lačnih volivcev, če ga bo ta med jedjo pravočasno opazil. Po dosedanjih opažanjih namreč njihovi volivci niso preveč pozorni na to, kar jim dajo kuharji jesti, večina pa jih tudi že malce slabše vidi.

O tem zakaj ni glavnega kuharja, krožijo najrazličnejše govorice. Nekateri pravijo, da ga je ugrabila UDBA, drugi da je na službenem potovanju, vsi kuharji pa enotno pozivajo volivce, naj čim prej pojedo golaž in osvobodijo Janeza Janšo, če se ta slučajno utaplja v loncu.

SD

Socialni demokrati zagovarjajo enakost slehernega volivca. Nikakor ne želijo, da bi večino njihovega golaža pojedli najpožrešnejši obiskovalci. V stranki so se zato odločili za strategijo pozitivne diskriminacije pri distribuciji golaža. To v praksi pomeni, da pri deljenju golaža dajejo prednost predvsem nezaposlenim in upokojenim. Nasprotno pa nakupa predvolilnega golaža ne dovolijo ne slovenskim in ne tujim tajkunom.
Ker ima SD izredno poglobljen odnos do kakršne koli diskriminacije, so sprejeli tudi ukrepe proti diskriminaciji zaradi pozitivne diskriminacije. Tajkunom, ki bi vseeno želeli njihov predvolilni golaž, so ponudili možnost, da ga pojedo za njihovo stojnico. Tu ga lahko jemljejo v neomejenih količinah in brezplačno, edini pogoj je da ga žrejo za hrbtom glavnih kuharjev stranke.

Državljanska lista

Ekipa kuharjev Državljanske liste podobno kot SDS letos nima glavnih kuharjev. S to razliko, da je zaradi tega njihov golaž letos na okus celo nekoliko boljši. Leta 2011 so ga prodali v kar solidnih količinah, žal pa je večina njihovih volivcev po njem dobila diarejo. To pa je verjetno tudi razlog, zakaj se njihove stojnice z golažem danes večina raje izogiba.

Desus

Njihovi kuharji imajo star in preizkušen recept. Ob vsaki skledi prodanega golaža dobijo volivci darilni bon za brezplačno rekreacijo in piškotek sreče s sporočilom, da se bodo penzije povišale na minimalno 1000 EUR. Pri sestavinah golaža pa sicer stavijo predvsem na staro, a dobro prekuhano meso.

Slovenska ljudska stranka

Gre za stranko, ki se zaveda pomena inovativnosti v nizkotehnoloških panogah. Letos so na primer h golažu že vnaprej primešali zobotrebce. Njihovi kuharji poudarjajo, da je ključ do kakovostnega golaža predvsem v lesu, vodi in varni hrani.

Nova Slovenija

Svoj recept za golaž so kupili v Avstriji. Njihov golaž je edini, pri katerem je vse sestavine dostavil in pred pripravo požegnal sam škof, oziroma nekdo, ki ga nadomešča. Na poti je imel nekaj težav, saj je pozabil na plačilo dobaviteljem. Da ti ne bi uspeli zapleniti sestavin nazaj, jih je skrite v Zvon preko slabe banke nekako prešvercal do kuharjev. Trenutno pred njihovo stojnico ni blazne gužve, se pa pričakuje da bodo ljudje stojnico okupirali takoj po maši in izobraževanju o pomenu in simboliki posta.

Letos imamo na vaškem travniku tudi nekaj novih tekmovalcev.

Stranka Mira Cerarja

Na sami sredini travnika je prostor pravočasno zavzel Miro Cerar.

Lačni volivci, ki prihajajo na dogodek, vsi najprej trčijo na največjo vrsto pred (prvo) Cerarjevo stojnico. Nihče ne dvomi v kakovost njihovega golaža, saj zaupajo instinktu „kjer je najdaljša vrsta, je zagotovo tudi najboljša hrana“.

Ostali tekmovalci so nekoliko nejevoljni in kričijo, naj se že premakne bolj levo ali bolj desno, zato iz vseh smeri proti Cerarju letijo polena. To je za Cerarja velika sreča, saj brez njih ne bi imel zadosti kurjave za podkurit kotla z golažem.

Zavezništvo Alenke Bratušek

Trenutno ima glavna kuharica še nekoliko solzne oči, verjetno zaradi rezanja čebule. Ko jo ljudje sprašujejo zakaj joče, začne glasno kričati, kako jim je Janković ukradel kuhalnico in da so neupravičeno morali pri mesarju poravnati tudi račun za meso, ki ga SDS ni poravnala leta 2008. Med tem ko jo ostali kuharji tolažijo in vzpodbujajo, tekmeci na skrivaj kradejo njihovo zalogo začimb. Večina volivcev se zaradi stresne situacije in zmede, ki vlada na stojnici, raje zadržuje nekoliko vstran ali obišče katero izmed drugih stojnic.

 Verjamem

Glavni kuhar Šoltes je na svoji stojnici zaposlil študente. Šoltes jim verjame in jim zaupa, zato njihovega dela ne nadzira. Študentov trenutno ni na stojnici, menda v bližnji gostilni skupaj s predstavniki Piratske stranke spremljajo nogometno prvenstvo.

 Združena levica

Svojo stojnico so postavili na lasten travnik bolj levo od tekmovanja, kjer imajo ogromno prostora za različne igre z žogo. V bistvu je na njihovem travniku kar pestro in zabavno. To da pri njih ni drena, jim kar paše. Namesto predvolilnega golaža so si naročili pizze, imajo pa tudi napihljiv bazenček, v katerem hladijo pivo.

To je blo to. :)
lp @andrejarh

 

Zakaj p2p ni nujno slab

Tale prispevek pišem v času, ko je Velika Britanija onemogočila dostop do številnih torrent strani pod pretvezo spletne varnosti.

Tehnologija p2p izmenjave je na slabem glasu zaradi možnosti kršitev avtorskih pravic. V tem prispevku pa želim predstaviti povsem drugačen primer, o čemer se v medijih pač ne piše. Gre za primer povsem legalne uporabe p2p omrežij za namen distribucije.

Avtorji lahko p2p omrežja uporabljamo tudi za povsem legalno distribucijo (in promocijo) vsebin in na vse to dogajanje v VB gledamo s strahom, da nam bo brezplačni distribucijski kanal preprosto ukinjen.

Naj opišem konkretni primer:

Pred leti sem izdelal kompilacijo odprto kodnih programov namenjeno nevladnem sektorju. Gre za OKNO DVD, ki je danes sicer že nekoliko zastarel, a še vedno dosegljiv tukaj.

Gre kar za obsežno kompilacijo, velikosti skoraj 1 GB.  Strežniške kapacitete za distribucijo tako obsežnih datotek, so izjemno drage, zaradi potrebne pasovne širine. Vsakih 1000 prenosov take kompilacije, zahteva 1 terabajt pasovne širine. Ko avtor želi nekaj ponuditi brezplačno, si takih stroškov gostovanja preprosto ne more privoščiti.

Rešitev pa se ponuja sama v p2p tehnologi. Z uporabo p2p, se ta pasovna širina porazdeli na več oseb. Vsak, ki si tak “izdelek” povleče z interneta, ga lahko deli z drugimi in tako pomaga pri distribuciji.
Hkrati pa so tu še druge prednosti. Torrent omrežja imajo veliko število uporabnikov in objava na njih predstavlja tudi obliko promocije, saj avtorsko delo doseže večje število uporabnikov.

Ukinitev torrent omrežij prinaša kolateralno škodo, saj onemogoča/otežuje brezplačno distribucijo brezplačnih avtorskih in odprtokodnih vsebin. S tem se onemogoča realizacijo povsem neprofitnih ambicij posameznikov, ki želijo kaj doprinesti svetovni skupnosti, brez da bi imeli od tega finančno korist.

Vse za to, da so založbe, lobiji in vsi tisti, ki dosegajo profit na račun avtorskega dela drugih, zadovoljni.

 

Pandorina skrinjica davčnih dolžnikov

V zadnjem času je v javnosti veliko razburjanja ob ogromnih vsotah neplačanih davkov, ki skupaj znašajo blizu milijarde evrov. Slovenija se trenutno nahaja v globoki recesiji. Špekulira se, da bomo naslednji, ki bomo prisiljeni zaprositi za pomoč trojke, ta pa je vse prej kot „pomoč“, saj trda roka kapitala ne pozna sočutja do ljudi, ki živijo na periferiji Evrope.

Izterjava te milijarde evrov bi davčni blagajni še kako prišla prav, vendar roko na srce je večina tega dolga neizterljivega, hkrati pa je dolg v nekaterih primerih neupravičen.

Za primer vzemimo naključno srednje veliko podjetje, ki je izvajalo dela za Vegrad, Gradis, SCT ali za katero koli drugo podjetje, ki je pristalo v stečaju. Ko naše naključno srednje veliko podjetje izda račun za opravljeno delo, DURS zabeleži tudi davčni dolg na podlagi izdanih računov. Zaradi stečaja naročnika, tega računa podjetje nikoli ne bo dobilo plačanega v celoti, a vendar DURS od njega zahteva plačilo davčnega dolga.

Podjetje, ki je opravilo svoje delo in moralo kriti stroške dela in materiala, je bilo „legalno okradeno“ poplačila za opravljeno delo in material. Sedaj jih želi dodatno legalno okrasti še davčna blagajna, ki beleži davčni dolg na že izdane, a nikoli plačane račune.

Situacija je milo rečeno katastrofalna za vse zaposlene v tem podjetju. Zelo verjetno je, da bo to podjetje tudi samo pristalo v stečaju. V kolikor je podizvajalec opravljal dela kot samostojni podjetnik, mu bodo zarubili še hišo in avto. Brez lastne krivde jih je sistem pahnil v poslovni in posledično tudi osebni propad.

Država žal ignorira težave teh podjetij in podjetnikov, ki sedaj skušajo, z izredno omejenimi finančnimi sredstvi izboriti svojo pravico na sodiščih, zmanjšati svoj davčni dolg skozi dolgotrajne postopke in so prisiljeni odpuščati svoje zaposlene, zapirati svoja podjetja, ki so jih gradili desetletja.

Država se ne zaveda dovolj, da so to podjetja, ki zaposlujejo in polnijo davčno blagajno. Z javno objavo seznama davčnih dolžnikov meni, da je svoje delo opravila in si zatiska oči pred lastno nemočjo ali nesposobnostjo reševanja slovenskega gospodarstva.

Objava davčnih dolžnikov

Država je objavo davčnih dolžnikov izpeljala precej klavrno. Z vojsko zaposlenih v javni upravi in z ogromnimi finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja, ni bila sposobna objaviti podatkov na pregleden način. Kdor želi preveriti neplačnike davka, naj tega ne poskuša storiti na straneh DURSa, saj se bo zgubil med neberljivimi objavami. Hkrati zdaj že pretekla vlada ni pravočasno upoštevala mnenja informacijske pooblaščenke, kar nam bo povzročilo še cel kup dodatnih stroškov in sprožilo cel kup tožb proti državi kar bo še dodatno obremenilo proračun.

Med tem pa je mimo državnega proračuna nastal spletni portal neplacniki.net, kjer so se avtorji uspeli enostavno izognit konfliktu z Uradom informacijskega pooblaščenca, davčni dolžniki pa so na voljo v obiskovalcu prijazni obliki. Preprosto so iz baze odstranili fizične osebe in z malo občutka za uporabnike spleta, informacije ponudili javnosti v uporabni obliki.

Kaj pa odgovornost?

Za konec se sprašujem, ali se bo kateri od zaposlenih ali kateri od funkcionarjev bodisi na DURSu ali kje drugje kar koli naučil iz te zgodbe.

Moj strah je da se ne bodo, saj kolikor jih poslušam v debatah na televiziji, so izredno uspešni v zatiskanju lastnih oči in si niso sposobni priznati kančka lastne odgovornosti pri vsem tem.

Kot predstavnik kritične javnosti, vidim njihovo vlogo v aktivnem iskanju rešitev tudi malce izven njihovih ozko zastavljenih delovnih nalog. Malo proaktivnosti, ki jo poznamo v privatnem sektorju, ne bi škodilo tudi v javni upravi.

Mislim, da ima pri vsem tem veliko vlogo tudi nenapisano načelo, ki drži tako za politike, kot uradnike: “Manj kot vrtaš v stvari, ki se te ne tičejo direktno, dlje boš prilezel in dlje časa boš grel svoj stolček.“

Še vedno pa (morda idealistično) polagam svoje upe na tisto manjšino v javnem sektorju, ki želi in ki si upa stvari premikati na bolje. Izkažite se!

Kranjski Janez, komu plačuješ dolgove danes?

Ko mediji govorijo o nelikvidnost slovenskih bank, moramo najprej vedeti, da to ni generalni problem, temveč problem le tistih bank, kjer ima država dovolj velik delež in vpliv. Številni krediti so bili izdani brez prave strokovne presoje, zaradi političnega vpliva.

Za to ni krivo državno lastništvo samo po sebi. Krivi so tisti politiki, tisti posamezniki, ki so svoj položaj zlorabili in omogočili te kredite. Tisti ki svoje zasebne interese postavljajo pred interese države in ki so pripravljeni zaradi osebne koristi sprejemati gospodarsko škodljive odločitve.

Največ slabih kreditov, ki jih ima NLB, naj bi bilo odobrenih ravno v času vlade Janeza Janše 2004 – 2008.

Tisti ki so najbolj odgovorni za nastalo stanje, sedaj glasno promovirajo slabo banko (ki bi pokrila te dolgove) in kot enega pomembnih razlogov navajajo ravno ugotavljanje odgovornosti. Kar pa je seveda pesek v oči.

Teh podatkov nisem zbiral sam, temveč je ta informacija do mene zaokrožila po spletni sferi in socialnih medijih.

Nekateri krediti:

“menedžerski” prevzemi:

1.) SCT (pričakovana izguba za banko 84 milijonov €)
2.) Vegrad (- 85 milijonov €)
3.) Primorje (- 72 milijonov €)
4.) Kraški zidar (- 23 milijonov €)
5.) Viator Vektor (- 51 milijonov €)
6.) Istrabenz (- 20 milijonov €)
7.) Merkur (- 23 milijonov €)

Gradbinci:

8.) Energoplan (- 95 milijonov €)
9.) GP Grospuplje (- 55 milijonov €)
10.) Vektra (- 27 milijonov €)
11.) Cestno podjetje (- 36 milijonov €)
12.) Konstruktor (- 32 milijonov €)

Ostali:

13.) Cerkveni Zvon (- 126 milijonov €)
14.) Sarajevska pivovarna (- 40 milijonov €)
15.) Invej (- 39 milijonov €)
16.) Ram Invest-Pinus (- 23 milijonov €)
17.) Montavar, Aktiva, Alpos

Sedanja vlada želi na vsak način prenesti te dolgove na davkoplačevalce, ki nismo krivi za njih, edina odgovornost, ki jo imamo, je ta, da smo žal na volitvah izbrali ljudi, ki nimajo dovolj družbene odgovornosti da bi lahko uspešno opravljali svoje delo.

Država želi v času krize, ko so cene podjetij bistveno nižje, kot v času konjunkture,  prodati vsa podjetja, ki jih lahko in pokriti del teh dolgov. Vendar ali so oni ta podjetja gradili, so jih oni kupili? Če kaj, so jih le finančno izčrpavali.

Vprašati se moramo ali res lahko zaupamo prodajo premoženja tistim, ki so se v preteklosti že okoriščali na škodo slovenskega naroda?

Naš davkoplačevalski denar naj bi po predlogu vlade Janeza Janše tako kril dolgove:

1.) Cerkvi (Zvon ENA – 126 milijonov €)
2.) Zidarju (SCT – 84 milijonov € nevrnjenega kredita)
3.) Tovšakovi (Vegrad – 85 milijonov € nevrnjenega kredita)
4.) Črnigoju (Primorje – 72 milijonov € nevrnjenega kredita)
5.) Radošu Lipanjetu (Kraški zidar -23 milijonov € nevrnjenega kredita)
6.) Blažu Miklavčiču in bogati družini Petek iz Maribora (Konstruktor – 32 milijonov € nevrnjenega kredita)
7.) Pavčku (Viator Vektorja – 51 milijonov € nevrnjenega kredita)
8.) Bavčarju (Istrabenz – 20 milijonov € nevrnjenega kredita)
9.) Zlatku Sraki (Energoplan – 95 milijonov € nevrnjenega kredita)
10.) Borisu Dolamiču (GP Grosuplje – 55 milijonov €)
11.) Brkoviću (Vektra – 27 milijonov € nevrnjenega kredita)
12.) Petriču (Cestno podjetje – 36 milijonov € nevrnjenega kredita)
13.) Hilmu Selimoviću (Sarajevska pivovarna – 40 milijonov € nevrnjenega kredita)
14.) Rankoviću (Invej – 39 milijonov € nevrnjenega kredita)
15.) Pogačarju (Ram Invest-Pinus – 23 milijonov € nevrnjenega kredita) itd.

Skupno najmanj 831.000.000 milijonov € . Teh dolgov je sicer še več, a že samo našteti predstavljajo obremenitev v povprečju okoli 1000 EUR na vsakega zaposlenega Slovenca.

Sprašujem se, ali ni vredno iti na ulice za ta denar?  Ali ni naša odgovornost in dolžnost, da se upremo vsakemu, ki nam skuša denar brez naše privolitve vzeti?

 

 

Tatovi iz ospredja

Slovenski narod spoštujem. Preživeli smo stoletja v umetnem občutku manjvrednosti, zatirani in izkoriščani, preden smo si izborili svojo državo.

Dobili smo jo relativno neboleče, brez hektolitrov prelite krvi. A za to niso zaslužni tisti, ki se samoopevajo kot osvoboditelji avtoritarnega režima, temveč tisti, ki so takrat premogli dovolj modrosti in odločenosti, da so osamosvojitev izpeljali. Ti so takrat razumeli mlajše generacije in po svojih najboljših močeh poskrbeli za njihovo prihodnost in jim kot zapuščino pustili številne nove priložnosti.

Nekateri so te priložnosti dodobra izkoristili.  V zameno za svojo, za prihodnost svojih prijateljev in svojih družin so prodali prihodnost ostalih Slovencev.

Ne branim in ne kličem nazaj stricev iz ozadja. A ne želim niti tatov iz ospredja.

Kot spoštujem slovenski narod, želim spoštovati državo, skupaj z njenim pravosodjem, s policisti, gasilci in zdravniki, s šolstvom in s kulturo. To spoštovanje nam je ukradeno.

Zdajšnja samooklicana politična elita ne želi ali ni sposobna izvesti družbenih sprememb, ki bi koristile skupni prihodnosti slovenskega naroda. Izvaja le tiste, ki si jih domisli in jih narekuje tujina in na način od katerega pričakuje lastno korist.  Njihove sile so usmerjene le v neprestano jačanje svoje lastne kontrole in v boj proti sodobnem navideznim notranjem sovražniku, ki to seveda ni.

Kradete nam. S tem, ko diskreditirate in kriminalizirate vse, ki ne nosijo vašega logotipa, če tudi si nekateri iskreno in z vsem srcem prizadevajo za skupno lepšo prihodnost. Ker rajši monopolizirate izraz “demokracija”, kot da bi ji dejansko dali priložnost, morate oditi. Takoj in za vedno.

Nihče ne more z gotovostjo vedeti, ali bo naslednja vlada sposobnejša. Trdim pa, da bo odslej pod bolj kritičnim očesom prebujenega ljudstva.

Slovenci si zaslužimo svetlo prihodnost in boljšo vlado. Tako, ki premore toliko profesionalnega odnosa v svojem poklicu, da zna ob vsakem trenutku ločiti strankarske tekmece od državnih sovražnikov. Tako ki si ne bo rabila sama peti slavospevov preko lastnih trobil, temveč bo poskrbela za dejanja, zaradi katerih jim bo slovenski narod hvaležen. Tako ki ne bo odpuščala in jemala, samo za to, da lahko zaposluje in daje svojim. Pa naj bo to v gospodarstvu, pravosodju, zdravstvu, obveščevalnih službah, policiji ali kjer koli drugje.

Obenem ne prevzemate odgovornosti za vaše napake. Mnoge od njih, vaša dejanja in nedejanja v ključnih trenutkih, so povzročila nepopravljivo škodo.

Ukradli ste priložnosti in prihodnost državljanom mlajšim od trideset let – ne le tistih, ki si ne morajo privoščit nakupa manjšega dvosobnega stanovanja in v njem vzgojiti lastnih otrok, ne le tistih, ki so sposobni, izobraženi in dela željni, a brez političnih vez in ne najdejo prave zaposlitve, tudi ne le samozaposlenih, ki delajo dvanajst ur dnevno in med vikendi, zgolj za osnovno preživetje, brez prave socialne varnosti in zdravstvene zaščite ob, bog ne daj bolezni.

V vaši pijani lakomnosti in obsedenosti s politično prevlado ne dopustite demokratičnega trga idej in prevlade modrejših in strokovnejših odločitev. S tem povzročate škodo tudi tistim, ki šele hodijo v šolo in vrtce, ali pa so šele prijokali na ta svet. Ker NJIM niste sposobni zagotoviti prihodnosti v človeka vredni družbi, morate oditi. Takoj in za vedno.

S transparentnostjo proti korupciji

Transparentnost je izrednega pomena. Je najmočnejše orožje proti korupciji, ki je rak rana vsake ureditve. Večji kot je sistem, bolj je izpostavljen korupciji.

Velik korak za transparentnost smo Slovenci naredili najprej z ustanovitvijo protikorupcijske komisije in nato z orodjem za sledenje finančnih tokov iz proračuna, ki sliši na ime Supervizor. Orodje je posebej v pomoč pri raziskovalnem novinarstvu, saj je mogoče izjemno hitro preveriti denarne tokove iz javnih družb. Z njegovo pomočjo prihajajo na dan številne nepravilnosti, išče se odgovornost za te nepravilnosti, žal pa zaradi počasnih sodnih mlinov prepočasi dobivajo sodni epilog. Gre za velik korak naprej, vendar pa kršitve še vedno prihajajo na plan z določenim časovnim zamikom, kar pa onemogoča hitro reagiranje in preprečevanje škode pri posameznih primerih.

Predlagam, da gremo še dlje. Proračunska sredstva so naša sredstva. Upravljanje teh sredstev smo zaupali politiki in javni upravi, vendar zahtevajmo popolno transparentnost trošenja našega denarja.

Spletne tehnologije omogočajo popolno transparentnost. Zato predlagam:

Izdelavo spletnega portala javnih finančnih transakcij, ter zakonsko obvezo vseh ki z javnimi sredstvi razpolagajo, da sproti (isti dan) na spletnem portalu objavijo:

  • Kopijo računa, ki so ga plačali
  • skene vseh pogodb in ostalih s transakcijo povezanih dokumentov
  • Podatki o odgovornih osebah, ki so plačila odobrili.

Vsi ti podatki se morajo tako ali tako arhivirati. Zakaj se ne bi hkrati tudi objavili javno, z izjemo zaupnih dokumentov seveda. Zloraba “zaupnosti” dokumentov zaradi prikrivanja javnih informacij, pa sankcionirana s kazenskim pregonom.

Javnost bi tako dobila natančen vpogled v tekoče poslovanje in bi lahko pravočasno tudi ukrepala ob ugotovljenih nepravilnostih in škodo s tem tudi preprečila. Predvsem pa bi s tem dosegli jasno odgovornost vseh, ki javna sredstva trošijo, kar bi jih prisililo v večjo vestnost pri svojem delu.

Prevzemamo odgovornost drug za drugega

Nisem avtor spodnjega besedila, dobil sem ga na moj e-poštni naslov. Predvidevam, da je cilj avtorjev doseči čim več ljudi, ga objavljam tudi na mojem blogu, če tudi ne odraža 100% mojega osebnega mnenja.

Andrej

Citiram:


Besedilo je namenjeno vsem digitalnim in uličnim ljudskim pobudam, glavam in telesom, nevladnemu sektorju in javnim institucijam, izobraževalnim, socialnim in zdravstvenim institucijam, pa tudi medijem, če bodo kdaj spet v službi ljudi. Pošiljamo ga v premislek, še bolj kot to, pa naj bo sprejet kot ena od številnih pobudo za nadaljnja delovanja, za gradnjo ljudske platforme demokratične izgradnje drugačne politike, dostojanstvene družbe in skupnosti:

 

Prevzemamo odgovornost drug za drugega!

Neodgovornim in nekaznovanim pa naročamo, naj se umaknejo demokratičnemu procesu, ki je na pohodu v Mariboru, Sloveniji in Evropi

 

Natančno vemo česa nočemo. Pripovedujemo si, kaj hočemo. Kaj kot posamezniki, kaj kot skupnost. Odpreti moramo vse možnosti, vse kanale, vse tokove, da spregovorimo o bolečini, zatiranju, nasilju, pa tudi o željah in vizijah. Prisluhniti moramo drug drugemu in se slišati, da bomo lahko skupaj zastaviti korake in stopili na pot izgradnje takšne demokratične družbe, kjer bo glas najšibkejših najbolj slišan, bolečina enega bolečina vseh.

Nasilje, nepravičnost, zastraševanje in aroganca ne smejo več najti pribežališča v našem mestu. Kraja in plenjenje morata biti sankcionirana, vsakršno zatiranje ljudi nedopustno in radikalno prekinjeno. Egalitarnost, vzajemnost, pravičnost in dostojanstvo moramo prelili v dejanja. Šele z dejanji in aktivnostjo bomo lahko pokazali smer, kam hočemo ter tudi, kako bomo do tja prišli. Strategija in vizija razvoja ne moreta biti delegirani s strani peščice, za prihodnost se moramo potruditi vsi.

Vstali smo! Premagali smo strah. V natančno dveh tednih je bilo v Sloveniji skupaj 35 vstaj v osemnajstih mestih: Maribor, Ljubljana, Ptuj, Jesenice, Kranj, Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Velenje, Ajdovščina, Trbovlje, Krško, Celje, Ravne na Koroškem, Brežice, Izola, Murska Sobota, Bohinjska Bistrica. Prek 68.100 ljudi je zavzelo ulice, če seštejemo informacije, ki si jih neprekinjeno sporočamo protestniki iz dneva v dan iz vse Slovenije. Mediji, policija in oblastniki so nas našteli več tisoč manj. Banalizirajo naš boj in še ga bodo poskušali. Veliko nam niso mogli prikriti, kajti na ulicah smo bili vsi, ki nam je mar za mesto, ki name je mar za državo in ki želimo spremeniti to, v kar so nas silili dvajset let. Da ne izgubimo prihodnosti, si moramo nazaj vzeti svobodo in moč naših glasov!

Represivni organi so pridržali 284 ljudi, v Maribor držijo še 28 priprtih. Mladi za zapahi so tam priklenjeni preventivno, ker Gorenak utemeljuje, da so potencialni povratniki na proteste. A povratnikov nas je na tisoče, pa nismo v zaporu! Smo matere otrok zaprtih, smo vsi drugi, ki se bomo vračali na ulice in sodelovali na vstajah, dokler ne dosežemo sprememb. Dokler bodo za zapahi otroci in mladi, bomo nesvobodni tudi mi! Kriminalizirajo otroke, ki so jim pred tem ubili vsakršno perspektivo prihodnosti. Nasilno dušijo vstajo, ki je v tem trenutku edini kanal, prek katerega sporočamo, česa nikdar več nočemo, česa je bilo preveč! Kako sicer sprostiti jezo, razočaranje, opozoriti na resno pomanjkanje in trpljenje? Spregovorimo vendarle o nasilju kapitalizma nad ljudmi, nasilju oblastnikov in šerifov brez vsakršnega posluha za ljudi, brez kančka odgovornosti. Namesto govoričenja o izgredih bi bilo dobro razvozlati tisočere vzroke za stanje strahu in revščine, v katerega smo bili prignani. Solze sreče, ne solzivec!

Odgovorne moramo obsojati in obsoditi za to naklepno uničevanje, pred katerim zdaj stojimo sami in še vedno neslišani. Mar vsi, razen nas, ki smo na ulicah, verjamejo, da se še da prekriti, utišati, izničiti to, kar je v Sloveniji vstalo s tako silovitostjo, da bo težko spet zatreti. Zdaj, ko smo začutili trenutek svobode, ki so nam jo odrekali na vsakem koraku, ne smemo utihniti. Moramo se povezati, organizirati, podpreti in kreniti naprej – do rešitev. Moramo komunicirati. Iskati konsenze. Postaviti moramo cilje, sestaviti strategije, imeti moramo vizije. Ne smemo se zaviti v molk in odnehati. Zdaj, ko smo vstali, moramo naprej! Pasti mora mestni svet. Razgraditi se mora moč hobotnice, katere lovke iz Maribora segajo do Ljubljane, se prepredajo po vsej Sloveniji in širijo v Evropo. Janez Janša je že objektivno odgovoren za vse, kar je preslišal v Mariboru, Ljubljani in na vseh drugih vstajah. Oblast bi morala molčati prej, ko se je bohotila in prenajedala ter poslušati zdaj, ko ji ruvamo korenine. Vendar ne. V ključnem trenutku je obmolknila. Janša, rešilna vrv se ti tanjša!

Združili smo se proti nepotizmu, korupciji, nekaznovanosti odgovornih za krajo, uničevanje, dvignili smo se proti varčevanju na račun obubožanih in najšibkejših, političnim manipulacijam, norčevanju iz države, ljudi, življenj. Vrnili vam bomo krik za dvajset let nazaj! To smo naredili na lokalni ravni, čeprav enaka vprašanja zastavljamo na državni in z drugimi ljudstvi na ravni Evrope. Namesto poniževanja in zatiranja smo se jasno postavili za spremembe, ustavili zatiranje in destrukcijo našega mesta, življenja. Zahtevamo spremembe! Zahtevamo drugačno, alternativno sooblikovanje naših skupnosti. Nihče drug tega ne bo ustvaril, kot mi sami. Zdaj se številni procesi demokratizacije družbe šele začenjajo! To ni le upor, to je razredni boj! Morda ga moramo začeti v Mariboru, v mestu, nad katerim si vsakdo upa dvigniti roke. A mi dvigujemo pesti! Pesti za solidarnost! Pesti za svobodo!

Ne bomo plačali vaše krize! Zato je pred nami dolga in težavna pot, ki jo bomo zmogli, kot smo zmogli pred tedni še nemogoče vstaje. Jasnemu vzkliku GOTOF JE! morajo slediti še glasnejši vzkliki po odstopu vseh, ki ne vidijo in ne slišijo ne ljudi, ne vstaj, torej vseh tistih, ki delujejo proti ljudstvu, za osebne koristi, in rinejo državo na rob propada. Vse desetine milijonov, ki jih je zaigrala Kanglerjeva klika, bo Maribor vrgla na kolena. Mesto bo znova padlo, če ne najdemo rešitve. Mesto se bo zadušilo, če bomo zgolj delegirali nove obraze, ki bi nas predstavljali in upravljali naša življenja. Zato moramo vztrajati in narediti korak ali dva naprej. Že danes, jutri. Če nam ne uspe, nam ne bo pomoči. Poiščimo mehanizme. Kaznujmo brezbrižno neodgovornost. Zahtevajmo milijone, ki smo jih plačevali z lastnimi rokami, nosili na lastnih plečih, da so oblastniki lagodno zapravljali in izigravali družbeno lastnino. Uničili ste mesto, mi ga bomo zgradili na novo!

Vse okrog nas že vstajajo stare in nove vodje strank, pa raznovrstne nacionalistične pobude, ki poveličujejo Slovenijo in se tolčejo po prsih, kažejo se parcialni interesi novih peščic, ki vidijo priložnost, da privatizirajo oziroma zmonopolizirajo vstajo mnogoterih krikov ponižanih in obubožanih. Vsaka vstaja najprej odpre možnost za negativno konsolidacijo sil – za to, da položaje prevzamejo tisti, ki so na to samo čakali. Jankovič ni alternativa za Slovenijo, niti stari obrazi drugih kvazi levih strank. Prevečkrat so nas razočarali in povsem enako so plenili, kot tisti z današnje koalicije. Tam povsod sedijo tisti, ki so radi delegirani. Nekateri brez izobrazbe, drugi s ponarejenimi spričevali, tretji z veliko prazno malho, v katero bi metali milijone. To bi znal vsak, če bi imel srce, da krade. Tam sedijo vsi tisti, ki si radi podrejajo ljudi. Pa jim ne smemo pustiti! Zdaj ni čas ne za stranke, niti za nove leaderje, nove obraze. To so vstaje jasno sporočile. Zdaj so na vrsti odstopi na občini in v vladi. Zdaj smo na vrsti mi.

Organizirati se moramo. Formalno in neformalno. Organizirati tam, kjer se počutimo doma in tam, kjer smo najbolj izkoriščani. Na naših ulicah, v blokih, večstanovanjskih hišah, na ravni mestnih četrti, na naših delovnih mestih, v gostilnah, če ne gre drugje. Vstajo moramo nositi na rokah. Nikomur je ne smemo predati, dokler ne bomo pripravljeni, dokler ne najdemo oseb, ki nas ne bodo več razočarale. Oseb, ki jim bomo zaupali in na katere bomo ponosni. Osebe s katerimi bomo lahko soustvarjali naša mesta, državo, svet.

Zgraditi moramo neke vrste ljudsko skupščino ljudstev Maribora – na ravni četrtnih skupnosti, nevladnega sektorja, civilnih pobud. Zdramiti moramo tudi javne institucije, univerzo, kulturne in socialne institucije, izobraževalne, zdravstvene ustanove. Vse te so z nami veš čas zato, ker nam pomagajo razvijati družbo. Prav te institucije bi zato morale biti protagonistke razvoja mesta tudi danes. Prve bi morale dvigniti glas, ne več molčati, kot pred dvajsetimi leti. Vsi se ukvarjamo z lastnim obstojem, kot delavci, univerzitetniki ali pa upokojenci. Prenehati moramo s tem! Izza svojega plota moramo pogledati naprej – drug z drugim. Kje ste sindikati? Kje ste civilne pobude? Povezati se moramo z delavskimi odbori, z množico brezposelnih, z upokojenci, z ljudmi iz podeželja. Zdramiti se moramo. Skupaj moramo rešiti vse prepreke, ki so pred nami. Zganiti se moramo vsi, četudi tvegamo redno financiranje, izgubo zaposlitve, nasilni napad te skupine privilegiranih, ki zdaj skuša z nasiljem obvarovati svoje privilegije. Maribor je prežet z nasiljem oblastnikov, ne samo psihičnim, tudi fizičnim. Temu se moramo upreti. Saj že vsi tvegamo vse. Saj smo zgubili malo da ne vsa podjetja, ki so bila razvojna os Maribora. Mladi so odšli čez mejo, da bi preživeli. A vračajo se. In po vstaji se bo marsikdo vrnil spet v mesto, če bodo le razprli ves spekter možnosti.

Iz digitalnih realnosti se moramo preliti tudi v konkretne skupščine, odbore, sprožiti moramo konkretne pobude, iniciative, zahteve za sestanke. Poiskati moramo najtežje – konsenze, strinjanja, presečišča potreb in interesov. Islandija nam kaže to pot, o kateri se pogovarjamo. Egipt pa tisto drugo, bolj mračno, kjer je vstaja privedla v še bolj zaprt sistem, v še manj svobode, v še več delegiranja in narekovanja. Nikakor ne smemo po poti Grčije, pa četudi jo lahko jemljejo za zgled, saj so se tam gibanja desetletja borila za to, kar mi zdaj počnemo šele nekaj tednov. Po desetletju generalnih stavk, zasedb univerz, boja za pravičnost, svobodo, demokracijo, odpiranja globalnih vprašanj, tudi proti vojni, tudi o evropski ustavi, so si oblast v Grčiji razkosale leve in desne strankarske opcije, ki spet varčujejo na ljudeh in ki nadaljujejo z mehanizmi zatiranja. Spoznati in razumeti moramo boje okrog nas. Spremljati jih moramo in se z njimi povezovati. Saj tega ne dela nihče, ki je za to poklican. Mediji so nam ukradli informacije in jih zaprli v kletko perifernih in senzacionalističnih tem, ki nimajo nič skupnega z našo stvarnostjo, niti s stvarnostjo milijonov zatiranih po svetu. Zato smo drug drugemu medij, saj prevzemamo odgovornost drug za drugega!

Da bi iz vstaj stopili korak ali dva naprej naprej, se je okrog nas že oblikovalo več različnih skupin, ki pripravljajo operativne, strateške in organizacijske aktivnosti. Delajo tisto najtežje: iščejo konsenze. Ker pa veliko ljudi iz mariborskih vstaj sploh še ni imelo možnosti spregovoriti, začenjamo tudi na ulici centra mesta iskati tako povode za vstajo kot premisleke o rešitvi. Morda bomo do 21. decembra, ko bo vse slovenska vstaja, že lahko strnili glavne razloge in glavne zahteve mariborskih vstaj, tudi zahteve ljudi, ki množično stopajo na ulice, pa ne uporabljajo interneta in tudi njihova sporočila bodo dosegla najširšo javnost. Vsi glasovi morajo biti slišani. Tudi glasovi starejših, revnih, obupanih. Odpreti moramo prostor, kjer bo vsak spregovoril in kjer bomo slišali vsak krik posebej. Mi smo Maribor! Mi moramo dati predloge in mi jih moramo realizirati. Nočemo transparentov, hočemo transparentnost! A vse dokler ne bo transparentnost bomo nosili transparente!

Poleg zbiranja pobud na ulicah mesta, si prizadevamo tudi, da vse nadaljnje vstaje ne bi izvodenele. Da nas vsa naša prizadevanja na ulicah in trgih ne bi samo izčrpavala. Da nasilje in pustošenje na ulicah, ki spremljata vsako vstajo, ne bi preglasila sporočil, ki jih pošiljamo tako na vlado, kot v svet. Zato četrto mariborsko vstajo (14. december) vabimo vse, intelektualce, delavce, upokojence. Pridite pevski zbori, plesalci, glasbeniki, ulični artisti. Pridite novi pobudniki in prinesite ustvarjalne vsebin, ki jih naše mesto premore. Oblastniki naj gredo garat za stroje, delavcem dajmo besedo! Ne pišimo govorov in referatov. Stopimo do megafona ali ozvočenja in povejmo tisto, kar moramo slišati vsi. Povejmo drug drugemu vzpodbudno besedo. Nagovorimo prebivalke in prebivalce v Sloveniji, ki nam že dva tedna držijo gromozansko podporo! Mi smo jim navdih. Naš upor proti strahu, ki je obvladoval naše mesto, jih je inspiriral! Pokažimo jim, da smo močni in da gremo naprej zgraditi novo mesto. Vzpodbudimo jih, da sami naredijo enako v svoji mestni četrti, v svojem mestu!

Vstaja ne sme teči samo zvečer. Vstaje so generalke za 21. december, ko bo ljudstvo po vsej državi enotno in glasno. Vstajati moramo vsak dan. Naše orožje morajo biti umetnost, ustvarjalnost, beseda, sporočilo. Scenarij glavne prestave 21. decembra ni le v naših rokah, žal je še vedno tudi v rokah obstoječe politike, ki nas sili v radikalizacijo. Mestni občini in vladi prenesimo še glasnejše in jasnejše sporočimo – vse, kar morata slišati. Predvsem vse tisto, kar nočeta slišati. GOTOFO JE! Konec je starega. Konec z mafijo. Začenjamo na novo! Mi smo Maribor! Zgradili bomo novo mesto! Mestni svet mora odstopiti danes! Kangler mora odstopiti danes! Kdo bo sicer odgovarjal za posledice, ki nastajajo v teh dneh. Kdo bo našel dokumente, ki izginjajo danes in bodo jutri le še pepel? Če nas boste silili naprej, bomo na žaru spekli celo hobotnico, potrkali na domača vrata bankirjev, zasledovali vse korumpirane v nadzornih svetih. Ni poti nazaj. Je samo smrt ali življenje! Mi smo življenje! Mi smo pogum Maribora!

Pri vsem, kar že počnemo in kar nameravamo še intenzivneje in siloviteje početi naprej, ne uporabljamo vaših metod, ne zastrašujemo, ne uporabljamo sile, čeprav nas silite natanko v to – da bi se posluževali vaših mehanizmov zatiranja. A mi smo drugačni. Mi smo navadni ljudje, mi smo iz množice iz ulice. Če je za vas edino sredstvo komunikacije le nasilje in represija, moramo proizvajati pesmi upora in ples osvobajanja. Mi delujemo po drugih metodah. Če nas ne boste slišali, bomo morali uporabiti tudi druga sredstva. Če boste poslali vojsko, nam boste vzeli besedo. Če boste poslali robokope, prav tako. Mi ne uničujemo, mi hočemo ustvariti družbo blaginje, zaupanja, pravičnosti, egalitarnosti. To bomo tudi dosegli. Zato umaknite tanke in topove. Razprite ušesa, da boste slišali sporočila, ki vam jih kričimo z vsake vstaje posebej. Pokazali vam bomo, kaj lahko naredimo brez vas, za vso družbo in za naše mesto.  

Kapitalizem ne bo umrl. Moramo ga ubiti!

Kreativna skupina za izgradnjo drugačnega Maribora

Država naj proda lastništva v podjetjih in bankah državljanom.

Slovenija se sooča z velikim pomanjkanjem finančnih sredstev, tako v gospodarstvu, bančnem sektorju, kot tudi v javnem sektorju, državnih in občinskih proračunih. Nenehno se išče predvsem tuje investitorje. Žal so vrednosti podjetij v času finančne krize zelo podcenjene. Vrednost delnic so bistveno nižje, kot še nekaj let nazaj.

V kolikor želimo preživeti finančno krizo in pri tem poskušat tudi obdržati neko mero suverenosti kot narod, moramo iskati tudi drugačne rešitve. Tu ni dovolj iskanje zgledov v tujini, saj v državah, s katerimi se želimo primerjat, država ni tako pomemben lastnik kapitala.
Mnenje številnih ekonomistov v Sloveniji je, da je državno premoženje potrebno prodat. Država namreč v njih rada kadruje in prek kadrov z njimi tudi slabo upravlja.

Predlog zagotovo ni primerna za vsa podjetja v lasti države, bi bilo pa zanimivo to pilotsko izvesti na enem primeru in ga nadaljevati, če bi se izkazal kot dober.

Predlog:

Projekt prodaje podjetij in bank, ki so v delnem lastništvu države, se izvede vzporedno z dokapitalizacijo teh podjetij (v dogovoru z dotičnimi gospodarskimi družbami seveda).

Pri tem pa bi država tistim kupcem, ki so slovenski državljani, ponudila tudi odkup svojega deleža lastništva po subvencionirani ceni (posredno smo državljani že tako ali tako lastniki).
Za vsako kupljeno delnico iz dokapitalizacije bi državljani imeli pravico kupit tudi eno “subvencionirano” delnico, ki je v lasti države. Torej nakup subvencionirane delnice je vezan na nakup delnice iz dokapitalizacije in na državljanstvo RS.

Subvencije bi predlagal da so od 50% ali celo do 100%. To je stvar dogovora finančnih in pravnih strokovnjakov in verjetno odvisno od posameznega podjetja.

Praktična obrazložitev:

Recimo da se vlada odloči prodati svoj delež v Telekomu (morda sicer ni najboljši primer), kjer je (po podatkih iz 31.12.2011) Republika slovenija 62,54% lastnik. KAD in SOD nista upoštevana v tem odstotku, skupaj imata manj prbl. 10%.

Če bi posamezna nova delnica Telekoma stala 100 EUR, bi država ponudila v odkup tudi za 100 EUR svojih delnic po subvencionirani ceni 50 EUR. Pogoj bi seveda bil, da je državljan Slovenije. Torej bi državljani bili motivirani v nakup teh delnic, saj bi za 150 EUR lahko kupili delnice v vrednosti 200 EUR.

Gre za win-win situacijo. Namreč podjetja bi bila zainteresirana za svež kapital, državljani motivirani zaradi subvencionirane cene, država bi dobila nekaj v proračun in si tega denarja ne bi rabila sposojat na mednarodnih trgih po velikih obrestnih merah. Hkrati bi se rešili konkurenčnih težav, ki ga prinaša državno lastništvo.

Seveda bi morali uvesti tudi neko razumno omejitev števila delnic, ki jih posamezen državljan lahko subvencionirano kupi. Na primer v maksimalni vrednosti 1000 EUR.

Zaključne opombe

Rešitev, ki jo predlagam je zelo izvirna in stoji na realnih ekonomskih temeljih. Žal pa nisem pravnik. Zagotovo bi bilo zanimivo slišati tudi kakšen komentar pravnih strokovnjakov. Namreč v EU velja prosti pretok kapitala in težavna je kakršna koli diskriminacija na podlagi državljanstva. Ker pa so državljani posredno že lastniki državnega deleža, bi se morda našel kakšen workaround. Pravniki?

Ali javni sektor onemogoča varčevanje neprofitnim organizacijam?

Finančna kriza je močno prizadela slovenski neprofitni sektor. Zmanjševanje sredstev na razpisih neprofitnike sili v drastične varčevalne ukrepe. Zato se številne organizacije odločajo za uporabo brezplačnih odprto kodnih programov. Brezplačnost pa ni edini vzrok za prehod na odprtokodno programje.

V tem prispevku se bom osredotočil na to, kako znižati stroške z uporabo prostega programja. Privarčujemo lahko predvsem pri licenčninah operacijskega sistema, pisarniškega paketa in pri licenčninah antivirusnih programov, saj ta na operacijskem sistemu Linux ni nujno potreben.

Dalje pa bom opozoril tudi na to, kako nas javna uprava pri tem ovira in nas sili v nepotrebne nakupe licenčnih programov vnaprej izbranega ponudnika.

Uporaba odprte kode v neprofitnih organizacijah

Prehod na prosto programje je zelo enostaven, le premagati je potrebno strah pred neznanim. Programe lahko legalno in brezplačno prenesemo s spleta, namestitev pa je zelo enostavna. Večina uporabnikov se na manjše spremembe že v nekaj dneh.

Komercialni pisarniški paket (Office) lahko zamenjate z popolnoma brezplačnim, a izvrstnim Open Office paketom ali z Libre Office, v katerem je napisan tudi ta prispevek. Na voljo so različice za Windows, Linux in MacOS X.

Omenjena brezplačna pisarniška paketa sta po funkcionalnostih zelo podobna in popolnoma enakovredna komercialnim. Podpirata shranjevanje in branje celo večjega števila različnih formatov, kot komercialni pisarniški paketi. Med drugim tudi pišeta in bereta najbolj razširjene komercialne .doc, ppt in xls formate. Ponujata pa tudi brezplačno in enostavno shranjevanje dokumentov v pdf obliko.

Za branje in pisanje elektronskih sporočil lahko uporabljamo brezplačni Mozillin Thunderbird, ta na enem mestu omogoča upravljanje z večimi poštnimi računi. Pri Mozilli so poskrbeli tudi za odprto koden brskalnik Firefox, ki ga večina že uporablja za brskanje po svetovnem spletu.

Za osnovne grafične potrebe v nevladnih organizacijah je zelo primeren ravno tako brezplačen, odprto koden program Gimp. Operacijski sistem pa lahko zamenjamo z eno od Linux distribucij. Sam trenutno uporabljam Ubuntu Linux.

Prijave na razpise in prosto programje

Sodelovanje pri državnih in občinskih razpisih pogosto vključuje izpolnjevanje vnaprej pripravljenih obrazcev. Če so ti na voljo le v zaprtem patentno zaščitenem formatu, lahko prihaja do težav s kompatibilnostjo. Največje težave, so predpisani obrazci, ki se ne prikazujejo pravilno skoraj nikjer drugje, kot le v enaki verziji pisarniškega paketa Microsoft Office, kot ga uporabljajo pri pripravi razpisov. S tem pa nas javna uprava neupravičeno sili v to, da tudi mi posodobimo programsko opremo na enako verzijo Microsoft Worda in Excela, kot jo uporabljajo sami.

Uporabniki Open Office in Libre Office pisarniških paketov ter Applovi uporabniki paketa Iwork pa smo izključeni iz možnosti prijave na take razpise ali vsaj nimamo enakopravnih pogojev. S tem javna uprava krati svobodno izbiro programske opreme državljanom, otežuje izvedbo varčevalnih ukrepov znotraj neprofitnega sektorja in omejuje konkurenco na trgu programske opreme.

Letos smo se v naši organizaciji srečali z dvema takšnima razpisoma, ki sta bila diskriminatorna zaradi komercialnega formata zapisa. En tak razpis je bil „Čezmejno sodelovanje IPA Slovenija-Hrvaška“ in drugi „Javni razpis za spodbujanje razvoja socialnega podjetništva II“. Zahteve razpisa so bile da v priložene obrazce v tabelah vnesemo določene podatke. Vendar v priložen dokument ni bilo mogoče tega vnašati. Njihove obrazce smo neuspešno poskušali odpreti in izpolnjevati tudi na eni izmed starejših verzij Microsoft Worda.

Riba smrdi pri glavi

Evropska komisija že od leta 2008 opozarja, da večina vladnih razpisov za nakup programske opreme nezakonito favorizira komercialne programe. Opozarja tudi na neutemeljeno visoke stroške programske opreme, dolgoročno odvisnost od izbranega ponudnika in na nevarnost korupcije ter vpliva lobijev na odločevalce in pripravljalce razpisov za nakup programske opreme.

V skladu s smernicami Evropske komisije, bi morala nabava temeljiti na razpisih, ki se ne bi omejevali na konkretnega ponudnika. V ta namen so izdali obsežen vodič, ki zelo nazorno razloži, kako pravilno in učinkovito izvesti nabavo. S tem so omogočili številnim javnim organom držav EU, da so učinkovito prešle na odprto kodno programje in s tem privarčevale ogromno javnega denarja.

Poleg neupoštevanja smernic Evropske Komisije, pa bi odločevalcem in pripravljalcem razpisov lahko očitali tudi kršenje tretjega in osmega člena „Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih in upravah lokalnih skupnosti“, ki veljajo za uradnike. Člena govorita o odgovornosti do okolja (kamor spada tudi neprofitni sektor) in kompetentnostih, ki vplivajo na kakovost njihovega dela (kar je zagotovo tudi poznavanje direktiv Evropske skupnosti).

Naša država je bila v zadnjih letih kljub različnim pobudam nesposobna urediti to področje. Obstajajo seveda svetle izjeme. Na Ministrstvu za pravosodje so se že mnoga leta nazaj odločili za uporabo odprto kodnih programov in jih kljub številnim spremembam na ministerstvu uporabljajo še danes.

Namen tega prispevka sicer ni opozarjanje na težave, ki se tičejo notranje organizacije javne uprave, a vendar je ta del pomemben za razumevanje dane situacije. Rad pa bi opozoril na škodo, ki jo javna uprava povzroča neprofitnemu sektorju. To pa je mogoče preprečiti tudi brez zamenjave programja.

Kalkulacija povzročene škode

Uporabniki alternativnih pisarniških paketov imajo na voljo dve možnosti: ali kupijo diktirano programsko opremo, ali pa se odrečejo sodelovanju na razpisih. V kolikor izberemo nakup programske opreme, torej Microsoft Office, potrebujemo tudi licenco za Microsoft Windows. Če uporabljamo Microsoft Windows, pa moramo zaradi varnosti uporabljati tudi antivirusni program.

Hitra kalkulacija z upoštevanjem tržnih cen pokaže, da našo neprofitno organizacijo sodelovanje na razpisu stane približno 600 EUR za posamezni računalnik na katerem se pišejo prijave in poročila. To pa ni zanemarljiv strošek. Zahtevnejše razpise ponavadi pripravlja več oseb, na različnih računalnikih, kar stroške še dodatno poveča.

S podatki, ki bi zagotovili objektivno oceno škode žal ne razpolagam. Lahko pa podam zelo subjektivno oceno. Če obstaja v Sloveniji 1000 neprofitnih organizacij, ki morajo imeti zaradi tega vsaj en računalnik s „predpisanimi“ programi, katerih nakup znaša 600 EUR, je škoda ki jo povzročajo vsaj 600.000 EUR. Ta številka pa v neprofitnem okolju že veliko pomeni.

Kje je rešitev problema?

Problem je seveda rešljiv in to bistveno lažje, kot si morda pripravljalci razpisov predstavljajo. Najbolj pravilna rešitev problema bi bila v uporabi odprtih, ISO priznanih standardov. Pri formatih zapisa dokumentov obstajata dva zelo razširjena: Pdf ali Odt. Druga še elegantnejša rešitev bi bili elektronski obrazci, ki jih lahko izpolnimo kar v brskalniku. Številni prosto dostopni programi omogočajo izdelavo on-line obrazcev. V kolikor pa pripravljalci razpisov želijo vztrajati pri obstoječem načinu dela, obstaja tudi tretja rešitev. Naj se potrudijo vsaj toliko, da dokumentacijo shranijo v nekoliko starejšo obliko .doc zapisa, ki jo zlahka berejo in pravilno prikažejo tudi vsi ostali programski paketi vključno z odprto kodnimi pisarniškimi paketi Open Office in Libre Office.

Kdo je pravzaprav kriv?

Na tem mestu moram biti iskren in ne smem kazati s prstom vsepovprek. Večina razpisov pri katerih smo sodelovali je namreč vsebovala dokumentacijo, ki je bila primerna za uporabo na ostalih pisarniških paketih. Žal pa naši napori v zvezi z varčevanjem ne morejo obroditi sadov, dokler obstaja en sam razpis na katerega se ne moremo prijavit brez nakupa komercialnega programja.

Država mora zagotavljati svoboden in konkurenčen trg javnih naročil, ki omogoča enakopraven dostop vsem zainteresiranim ponudnikom.

Žalostno je, da je za nastalo škodo odgovorno nepoznavanje standardov in evropskih direktiv peščice ljudi (verjetno manj kot 10), ki pri pripravi razpisov ne razumejo raznolikosti ponudbe pisarniške programske opreme na trgu in diskriminirajo vse tiste, ki uporabljajo drugačne programe, kot oni sami.

(Objavljeno v Življenje na dotik)

Neprofitni sektor v primežu finančne krize

Mediji nas pogosto opozarjajo o finančni krizi, ki je doletela privatni sektor. Ogromno se govori tudi o krizi bančnega sektorja, ki zaradi stečajev podjetij ne more izterjati danih kreditov. Veliko poslušamo tudi o tem, kako je finančna kriza prisilila javni sektor v varčevalne ukrepe in nenazadnje tudi o revščini, ki se kot posledica krize epidemično širi med naše državljane.

O finančni krizi v neprofitnem sektorju, se ne govori veliko, čeravno si upam trditi, da je finančna kriza udarila po neprofitnikih vsaj toliko kot drugje, če ne še več.

Financiranje neprofitnega sektorja

Neprofitni sektor se financira predvsem iz treh virov: iz sredstev, ki jih dobi preko razpisov javnega sektorja, sponzorstev podjetij in donacij fizičnih oseb. Država in občine zaradi varčevanja nižajo skupna sredstva namenjena razpisom in zaostrujejo razpisne pogoje, podjetja v težavah ukinjajo sponzorstva, revni državljani pa ne morejo donirati ne finančnih, ne drugih sredstev. To za neprofitni sektor pomeni bistveno manj finančnih sredstev iz vseh obstoječih virov.

Čeprav so neprofitne organizacije že vajene izvajati projekte z minimalnimi sredstvi (kar jim uspeva z ogromno volje njihovih članov in včasih tudi s kančkom čarovnije), nastala finančna podhranjenost zahteva drastične varčevalne ukrepe. Zanimivo pa je, da so sredi finančne krize neprofitniki edini, ki se zaradi tega ne jočejo na ves glas pred kamerami.

Varčevalni ukrepi v NVO

Neprofitniki morajo ob spremenjeni finančni situaciji sedaj bodisi omejiti svoje aktivnosti, bodisi pa izpad prihodka nekje privarčevati. Varčevati je mogoče pri stroških prostorov, materiala, in različnih storitev. Nekatere organizacije se selijo v cenejše prostore, ali celo v bivalne prostore njihovih članov, javne dogodke spremljajo sedaj manj velikodušne pogostitve, tiskane brošure in publikacije zamenjujejo z elektronskimi. V številnih organizacijah je neizogibno tudi nižanje plač, honorarjev in števila delovnih mest.

Soočenja s finančnim primanjkljajem so se lotili tudi v Evropski prestolnici kulture 2012, v katero so vpletene številne neprofitne organizacije, katere člani pogosto prejemajo honorarje direktno od EPK in ne od organizacij v katerih delujejo. Sklicujoč na Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki se sicer nanaša zgolj na zaposlene v javni upravi, je EPK masovno znižala tudi honorarje delavcev neprofitnega sektorja.

Družbena vloga neprofitnega sektorja in njegova prihodnost

Neprofitni sektor ima v sodobni družbi posebno vlogo, saj ne spremlja družbe le izza pisalne mize, temveč s pristnim stikom z ljudmi in iz konkretnih življenjskih situacij.

Vloga neprofitnega sektorja je, da opozarja na pomanjkljivosti družbene ureditve iz prakse in predlaga spremembe. Številne družbene spremembe se začnejo in oblikujejo prav znotraj neprofitnega sektorja, ter šele nato izvajajo v okvirih javnega sektorja.

Hromljenje neprofitnega sektorja bo zagotovo pustilo dolgoročne posledice v naši družbi, saj se s krčenjem neprofitnega sektorja krči tudi civilna iniciativa, medsebojno sodelovanje in dobrodelnost. Kljub temi v kateri se je znašel, pa sem prepričan sem, da bo jedro neprofitnega duha preživelo. Nosilci družbenih sprememb niso le neprofitne organizacije, temveč ljudje v neprofitnih organizacijah in njihove ideje. Ljudje bodo ostali in ideje se bodo širile naprej. Morda bo neprofitni duh skozi grenkobo finančne krize celo pridobil na svoji kondiciji in morda se bo preobrazil.

Družbenih sprememb ni mogoče ustaviti. Če sistem ne bo omogočil, da se spremembe dogajajo na papirju v obliki predlogov in pozivov, bo papir zamenjala cesta, s katere bodo ideje črkovane z večjimi črkami na transparentih in pospremljene z glasnimi in odločnimi kriki.

(Objavljeno v Življenje na dotik)