Pandorina skrinjica davčnih dolžnikov

V zadnjem času je v javnosti veliko razburjanja ob ogromnih vsotah neplačanih davkov, ki skupaj znašajo blizu milijarde evrov. Slovenija se trenutno nahaja v globoki recesiji. Špekulira se, da bomo naslednji, ki bomo prisiljeni zaprositi za pomoč trojke, ta pa je vse prej kot „pomoč“, saj trda roka kapitala ne pozna sočutja do ljudi, ki živijo na periferiji Evrope.

Izterjava te milijarde evrov bi davčni blagajni še kako prišla prav, vendar roko na srce je večina tega dolga neizterljivega, hkrati pa je dolg v nekaterih primerih neupravičen.

Za primer vzemimo naključno srednje veliko podjetje, ki je izvajalo dela za Vegrad, Gradis, SCT ali za katero koli drugo podjetje, ki je pristalo v stečaju. Ko naše naključno srednje veliko podjetje izda račun za opravljeno delo, DURS zabeleži tudi davčni dolg na podlagi izdanih računov. Zaradi stečaja naročnika, tega računa podjetje nikoli ne bo dobilo plačanega v celoti, a vendar DURS od njega zahteva plačilo davčnega dolga.

Podjetje, ki je opravilo svoje delo in moralo kriti stroške dela in materiala, je bilo „legalno okradeno“ poplačila za opravljeno delo in material. Sedaj jih želi dodatno legalno okrasti še davčna blagajna, ki beleži davčni dolg na že izdane, a nikoli plačane račune.

Situacija je milo rečeno katastrofalna za vse zaposlene v tem podjetju. Zelo verjetno je, da bo to podjetje tudi samo pristalo v stečaju. V kolikor je podizvajalec opravljal dela kot samostojni podjetnik, mu bodo zarubili še hišo in avto. Brez lastne krivde jih je sistem pahnil v poslovni in posledično tudi osebni propad.

Država žal ignorira težave teh podjetij in podjetnikov, ki sedaj skušajo, z izredno omejenimi finančnimi sredstvi izboriti svojo pravico na sodiščih, zmanjšati svoj davčni dolg skozi dolgotrajne postopke in so prisiljeni odpuščati svoje zaposlene, zapirati svoja podjetja, ki so jih gradili desetletja.

Država se ne zaveda dovolj, da so to podjetja, ki zaposlujejo in polnijo davčno blagajno. Z javno objavo seznama davčnih dolžnikov meni, da je svoje delo opravila in si zatiska oči pred lastno nemočjo ali nesposobnostjo reševanja slovenskega gospodarstva.

Objava davčnih dolžnikov

Država je objavo davčnih dolžnikov izpeljala precej klavrno. Z vojsko zaposlenih v javni upravi in z ogromnimi finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja, ni bila sposobna objaviti podatkov na pregleden način. Kdor želi preveriti neplačnike davka, naj tega ne poskuša storiti na straneh DURSa, saj se bo zgubil med neberljivimi objavami. Hkrati zdaj že pretekla vlada ni pravočasno upoštevala mnenja informacijske pooblaščenke, kar nam bo povzročilo še cel kup dodatnih stroškov in sprožilo cel kup tožb proti državi kar bo še dodatno obremenilo proračun.

Med tem pa je mimo državnega proračuna nastal spletni portal neplacniki.net, kjer so se avtorji uspeli enostavno izognit konfliktu z Uradom informacijskega pooblaščenca, davčni dolžniki pa so na voljo v obiskovalcu prijazni obliki. Preprosto so iz baze odstranili fizične osebe in z malo občutka za uporabnike spleta, informacije ponudili javnosti v uporabni obliki.

Kaj pa odgovornost?

Za konec se sprašujem, ali se bo kateri od zaposlenih ali kateri od funkcionarjev bodisi na DURSu ali kje drugje kar koli naučil iz te zgodbe.

Moj strah je da se ne bodo, saj kolikor jih poslušam v debatah na televiziji, so izredno uspešni v zatiskanju lastnih oči in si niso sposobni priznati kančka lastne odgovornosti pri vsem tem.

Kot predstavnik kritične javnosti, vidim njihovo vlogo v aktivnem iskanju rešitev tudi malce izven njihovih ozko zastavljenih delovnih nalog. Malo proaktivnosti, ki jo poznamo v privatnem sektorju, ne bi škodilo tudi v javni upravi.

Mislim, da ima pri vsem tem veliko vlogo tudi nenapisano načelo, ki drži tako za politike, kot uradnike: “Manj kot vrtaš v stvari, ki se te ne tičejo direktno, dlje boš prilezel in dlje časa boš grel svoj stolček.“

Še vedno pa (morda idealistično) polagam svoje upe na tisto manjšino v javnem sektorju, ki želi in ki si upa stvari premikati na bolje. Izkažite se!

S transparentnostjo proti korupciji

Transparentnost je izrednega pomena. Je najmočnejše orožje proti korupciji, ki je rak rana vsake ureditve. Večji kot je sistem, bolj je izpostavljen korupciji.

Velik korak za transparentnost smo Slovenci naredili najprej z ustanovitvijo protikorupcijske komisije in nato z orodjem za sledenje finančnih tokov iz proračuna, ki sliši na ime Supervizor. Orodje je posebej v pomoč pri raziskovalnem novinarstvu, saj je mogoče izjemno hitro preveriti denarne tokove iz javnih družb. Z njegovo pomočjo prihajajo na dan številne nepravilnosti, išče se odgovornost za te nepravilnosti, žal pa zaradi počasnih sodnih mlinov prepočasi dobivajo sodni epilog. Gre za velik korak naprej, vendar pa kršitve še vedno prihajajo na plan z določenim časovnim zamikom, kar pa onemogoča hitro reagiranje in preprečevanje škode pri posameznih primerih.

Predlagam, da gremo še dlje. Proračunska sredstva so naša sredstva. Upravljanje teh sredstev smo zaupali politiki in javni upravi, vendar zahtevajmo popolno transparentnost trošenja našega denarja.

Spletne tehnologije omogočajo popolno transparentnost. Zato predlagam:

Izdelavo spletnega portala javnih finančnih transakcij, ter zakonsko obvezo vseh ki z javnimi sredstvi razpolagajo, da sproti (isti dan) na spletnem portalu objavijo:

  • Kopijo računa, ki so ga plačali
  • skene vseh pogodb in ostalih s transakcijo povezanih dokumentov
  • Podatki o odgovornih osebah, ki so plačila odobrili.

Vsi ti podatki se morajo tako ali tako arhivirati. Zakaj se ne bi hkrati tudi objavili javno, z izjemo zaupnih dokumentov seveda. Zloraba “zaupnosti” dokumentov zaradi prikrivanja javnih informacij, pa sankcionirana s kazenskim pregonom.

Javnost bi tako dobila natančen vpogled v tekoče poslovanje in bi lahko pravočasno tudi ukrepala ob ugotovljenih nepravilnostih in škodo s tem tudi preprečila. Predvsem pa bi s tem dosegli jasno odgovornost vseh, ki javna sredstva trošijo, kar bi jih prisililo v večjo vestnost pri svojem delu.