Zakaj p2p ni nujno slab

Tale prispevek pišem v času, ko je Velika Britanija onemogočila dostop do številnih torrent strani pod pretvezo spletne varnosti.

Tehnologija p2p izmenjave je na slabem glasu zaradi možnosti kršitev avtorskih pravic. V tem prispevku pa želim predstaviti povsem drugačen primer, o čemer se v medijih pač ne piše. Gre za primer povsem legalne uporabe p2p omrežij za namen distribucije.

Avtorji lahko p2p omrežja uporabljamo tudi za povsem legalno distribucijo (in promocijo) vsebin in na vse to dogajanje v VB gledamo s strahom, da nam bo brezplačni distribucijski kanal preprosto ukinjen.

Naj opišem konkretni primer:

Pred leti sem izdelal kompilacijo odprto kodnih programov namenjeno nevladnem sektorju. Gre za OKNO DVD, ki je danes sicer že nekoliko zastarel, a še vedno dosegljiv tukaj.

Gre kar za obsežno kompilacijo, velikosti skoraj 1 GB.  Strežniške kapacitete za distribucijo tako obsežnih datotek, so izjemno drage, zaradi potrebne pasovne širine. Vsakih 1000 prenosov take kompilacije, zahteva 1 terabajt pasovne širine. Ko avtor želi nekaj ponuditi brezplačno, si takih stroškov gostovanja preprosto ne more privoščiti.

Rešitev pa se ponuja sama v p2p tehnologi. Z uporabo p2p, se ta pasovna širina porazdeli na več oseb. Vsak, ki si tak “izdelek” povleče z interneta, ga lahko deli z drugimi in tako pomaga pri distribuciji.
Hkrati pa so tu še druge prednosti. Torrent omrežja imajo veliko število uporabnikov in objava na njih predstavlja tudi obliko promocije, saj avtorsko delo doseže večje število uporabnikov.

Ukinitev torrent omrežij prinaša kolateralno škodo, saj onemogoča/otežuje brezplačno distribucijo brezplačnih avtorskih in odprtokodnih vsebin. S tem se onemogoča realizacijo povsem neprofitnih ambicij posameznikov, ki želijo kaj doprinesti svetovni skupnosti, brez da bi imeli od tega finančno korist.

Vse za to, da so založbe, lobiji in vsi tisti, ki dosegajo profit na račun avtorskega dela drugih, zadovoljni.

 

Pandorina skrinjica davčnih dolžnikov

V zadnjem času je v javnosti veliko razburjanja ob ogromnih vsotah neplačanih davkov, ki skupaj znašajo blizu milijarde evrov. Slovenija se trenutno nahaja v globoki recesiji. Špekulira se, da bomo naslednji, ki bomo prisiljeni zaprositi za pomoč trojke, ta pa je vse prej kot „pomoč“, saj trda roka kapitala ne pozna sočutja do ljudi, ki živijo na periferiji Evrope.

Izterjava te milijarde evrov bi davčni blagajni še kako prišla prav, vendar roko na srce je večina tega dolga neizterljivega, hkrati pa je dolg v nekaterih primerih neupravičen.

Za primer vzemimo naključno srednje veliko podjetje, ki je izvajalo dela za Vegrad, Gradis, SCT ali za katero koli drugo podjetje, ki je pristalo v stečaju. Ko naše naključno srednje veliko podjetje izda račun za opravljeno delo, DURS zabeleži tudi davčni dolg na podlagi izdanih računov. Zaradi stečaja naročnika, tega računa podjetje nikoli ne bo dobilo plačanega v celoti, a vendar DURS od njega zahteva plačilo davčnega dolga.

Podjetje, ki je opravilo svoje delo in moralo kriti stroške dela in materiala, je bilo „legalno okradeno“ poplačila za opravljeno delo in material. Sedaj jih želi dodatno legalno okrasti še davčna blagajna, ki beleži davčni dolg na že izdane, a nikoli plačane račune.

Situacija je milo rečeno katastrofalna za vse zaposlene v tem podjetju. Zelo verjetno je, da bo to podjetje tudi samo pristalo v stečaju. V kolikor je podizvajalec opravljal dela kot samostojni podjetnik, mu bodo zarubili še hišo in avto. Brez lastne krivde jih je sistem pahnil v poslovni in posledično tudi osebni propad.

Država žal ignorira težave teh podjetij in podjetnikov, ki sedaj skušajo, z izredno omejenimi finančnimi sredstvi izboriti svojo pravico na sodiščih, zmanjšati svoj davčni dolg skozi dolgotrajne postopke in so prisiljeni odpuščati svoje zaposlene, zapirati svoja podjetja, ki so jih gradili desetletja.

Država se ne zaveda dovolj, da so to podjetja, ki zaposlujejo in polnijo davčno blagajno. Z javno objavo seznama davčnih dolžnikov meni, da je svoje delo opravila in si zatiska oči pred lastno nemočjo ali nesposobnostjo reševanja slovenskega gospodarstva.

Objava davčnih dolžnikov

Država je objavo davčnih dolžnikov izpeljala precej klavrno. Z vojsko zaposlenih v javni upravi in z ogromnimi finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja, ni bila sposobna objaviti podatkov na pregleden način. Kdor želi preveriti neplačnike davka, naj tega ne poskuša storiti na straneh DURSa, saj se bo zgubil med neberljivimi objavami. Hkrati zdaj že pretekla vlada ni pravočasno upoštevala mnenja informacijske pooblaščenke, kar nam bo povzročilo še cel kup dodatnih stroškov in sprožilo cel kup tožb proti državi kar bo še dodatno obremenilo proračun.

Med tem pa je mimo državnega proračuna nastal spletni portal neplacniki.net, kjer so se avtorji uspeli enostavno izognit konfliktu z Uradom informacijskega pooblaščenca, davčni dolžniki pa so na voljo v obiskovalcu prijazni obliki. Preprosto so iz baze odstranili fizične osebe in z malo občutka za uporabnike spleta, informacije ponudili javnosti v uporabni obliki.

Kaj pa odgovornost?

Za konec se sprašujem, ali se bo kateri od zaposlenih ali kateri od funkcionarjev bodisi na DURSu ali kje drugje kar koli naučil iz te zgodbe.

Moj strah je da se ne bodo, saj kolikor jih poslušam v debatah na televiziji, so izredno uspešni v zatiskanju lastnih oči in si niso sposobni priznati kančka lastne odgovornosti pri vsem tem.

Kot predstavnik kritične javnosti, vidim njihovo vlogo v aktivnem iskanju rešitev tudi malce izven njihovih ozko zastavljenih delovnih nalog. Malo proaktivnosti, ki jo poznamo v privatnem sektorju, ne bi škodilo tudi v javni upravi.

Mislim, da ima pri vsem tem veliko vlogo tudi nenapisano načelo, ki drži tako za politike, kot uradnike: “Manj kot vrtaš v stvari, ki se te ne tičejo direktno, dlje boš prilezel in dlje časa boš grel svoj stolček.“

Še vedno pa (morda idealistično) polagam svoje upe na tisto manjšino v javnem sektorju, ki želi in ki si upa stvari premikati na bolje. Izkažite se!

S transparentnostjo proti korupciji

Transparentnost je izrednega pomena. Je najmočnejše orožje proti korupciji, ki je rak rana vsake ureditve. Večji kot je sistem, bolj je izpostavljen korupciji.

Velik korak za transparentnost smo Slovenci naredili najprej z ustanovitvijo protikorupcijske komisije in nato z orodjem za sledenje finančnih tokov iz proračuna, ki sliši na ime Supervizor. Orodje je posebej v pomoč pri raziskovalnem novinarstvu, saj je mogoče izjemno hitro preveriti denarne tokove iz javnih družb. Z njegovo pomočjo prihajajo na dan številne nepravilnosti, išče se odgovornost za te nepravilnosti, žal pa zaradi počasnih sodnih mlinov prepočasi dobivajo sodni epilog. Gre za velik korak naprej, vendar pa kršitve še vedno prihajajo na plan z določenim časovnim zamikom, kar pa onemogoča hitro reagiranje in preprečevanje škode pri posameznih primerih.

Predlagam, da gremo še dlje. Proračunska sredstva so naša sredstva. Upravljanje teh sredstev smo zaupali politiki in javni upravi, vendar zahtevajmo popolno transparentnost trošenja našega denarja.

Spletne tehnologije omogočajo popolno transparentnost. Zato predlagam:

Izdelavo spletnega portala javnih finančnih transakcij, ter zakonsko obvezo vseh ki z javnimi sredstvi razpolagajo, da sproti (isti dan) na spletnem portalu objavijo:

  • Kopijo računa, ki so ga plačali
  • skene vseh pogodb in ostalih s transakcijo povezanih dokumentov
  • Podatki o odgovornih osebah, ki so plačila odobrili.

Vsi ti podatki se morajo tako ali tako arhivirati. Zakaj se ne bi hkrati tudi objavili javno, z izjemo zaupnih dokumentov seveda. Zloraba “zaupnosti” dokumentov zaradi prikrivanja javnih informacij, pa sankcionirana s kazenskim pregonom.

Javnost bi tako dobila natančen vpogled v tekoče poslovanje in bi lahko pravočasno tudi ukrepala ob ugotovljenih nepravilnostih in škodo s tem tudi preprečila. Predvsem pa bi s tem dosegli jasno odgovornost vseh, ki javna sredstva trošijo, kar bi jih prisililo v večjo vestnost pri svojem delu.