V zadnjem času je v javnosti veliko razburjanja ob ogromnih vsotah neplačanih davkov, ki skupaj znašajo blizu milijarde evrov. Slovenija se trenutno nahaja v globoki recesiji. Špekulira se, da bomo naslednji, ki bomo prisiljeni zaprositi za pomoč trojke, ta pa je vse prej kot „pomoč“, saj trda roka kapitala ne pozna sočutja do ljudi, ki živijo na periferiji Evrope.
Izterjava te milijarde evrov bi davčni blagajni še kako prišla prav, vendar roko na srce je večina tega dolga neizterljivega, hkrati pa je dolg v nekaterih primerih neupravičen.
Za primer vzemimo naključno srednje veliko podjetje, ki je izvajalo dela za Vegrad, Gradis, SCT ali za katero koli drugo podjetje, ki je pristalo v stečaju. Ko naše naključno srednje veliko podjetje izda račun za opravljeno delo, DURS zabeleži tudi davčni dolg na podlagi izdanih računov. Zaradi stečaja naročnika, tega računa podjetje nikoli ne bo dobilo plačanega v celoti, a vendar DURS od njega zahteva plačilo davčnega dolga.
Podjetje, ki je opravilo svoje delo in moralo kriti stroške dela in materiala, je bilo „legalno okradeno“ poplačila za opravljeno delo in material. Sedaj jih želi dodatno legalno okrasti še davčna blagajna, ki beleži davčni dolg na že izdane, a nikoli plačane račune.
Situacija je milo rečeno katastrofalna za vse zaposlene v tem podjetju. Zelo verjetno je, da bo to podjetje tudi samo pristalo v stečaju. V kolikor je podizvajalec opravljal dela kot samostojni podjetnik, mu bodo zarubili še hišo in avto. Brez lastne krivde jih je sistem pahnil v poslovni in posledično tudi osebni propad.
Država žal ignorira težave teh podjetij in podjetnikov, ki sedaj skušajo, z izredno omejenimi finančnimi sredstvi izboriti svojo pravico na sodiščih, zmanjšati svoj davčni dolg skozi dolgotrajne postopke in so prisiljeni odpuščati svoje zaposlene, zapirati svoja podjetja, ki so jih gradili desetletja.
Država se ne zaveda dovolj, da so to podjetja, ki zaposlujejo in polnijo davčno blagajno. Z javno objavo seznama davčnih dolžnikov meni, da je svoje delo opravila in si zatiska oči pred lastno nemočjo ali nesposobnostjo reševanja slovenskega gospodarstva.
Objava davčnih dolžnikov
Država je objavo davčnih dolžnikov izpeljala precej klavrno. Z vojsko zaposlenih v javni upravi in z ogromnimi finančnimi sredstvi, s katerimi upravlja, ni bila sposobna objaviti podatkov na pregleden način. Kdor želi preveriti neplačnike davka, naj tega ne poskuša storiti na straneh DURSa, saj se bo zgubil med neberljivimi objavami. Hkrati zdaj že pretekla vlada ni pravočasno upoštevala mnenja informacijske pooblaščenke, kar nam bo povzročilo še cel kup dodatnih stroškov in sprožilo cel kup tožb proti državi kar bo še dodatno obremenilo proračun.
Med tem pa je mimo državnega proračuna nastal spletni portal neplacniki.net, kjer so se avtorji uspeli enostavno izognit konfliktu z Uradom informacijskega pooblaščenca, davčni dolžniki pa so na voljo v obiskovalcu prijazni obliki. Preprosto so iz baze odstranili fizične osebe in z malo občutka za uporabnike spleta, informacije ponudili javnosti v uporabni obliki.
Kaj pa odgovornost?
Za konec se sprašujem, ali se bo kateri od zaposlenih ali kateri od funkcionarjev bodisi na DURSu ali kje drugje kar koli naučil iz te zgodbe.
Moj strah je da se ne bodo, saj kolikor jih poslušam v debatah na televiziji, so izredno uspešni v zatiskanju lastnih oči in si niso sposobni priznati kančka lastne odgovornosti pri vsem tem.
Kot predstavnik kritične javnosti, vidim njihovo vlogo v aktivnem iskanju rešitev tudi malce izven njihovih ozko zastavljenih delovnih nalog. Malo proaktivnosti, ki jo poznamo v privatnem sektorju, ne bi škodilo tudi v javni upravi.
Mislim, da ima pri vsem tem veliko vlogo tudi nenapisano načelo, ki drži tako za politike, kot uradnike: “Manj kot vrtaš v stvari, ki se te ne tičejo direktno, dlje boš prilezel in dlje časa boš grel svoj stolček.“
Še vedno pa (morda idealistično) polagam svoje upe na tisto manjšino v javnem sektorju, ki želi in ki si upa stvari premikati na bolje. Izkažite se!