Ko mediji govorijo o nelikvidnost slovenskih bank, moramo najprej vedeti, da to ni generalni problem, temveč problem le tistih bank, kjer ima država dovolj velik delež in vpliv. Številni krediti so bili izdani brez prave strokovne presoje, zaradi političnega vpliva.
Za to ni krivo državno lastništvo samo po sebi. Krivi so tisti politiki, tisti posamezniki, ki so svoj položaj zlorabili in omogočili te kredite. Tisti ki svoje zasebne interese postavljajo pred interese države in ki so pripravljeni zaradi osebne koristi sprejemati gospodarsko škodljive odločitve.
Največ slabih kreditov, ki jih ima NLB, naj bi bilo odobrenih ravno v času vlade Janeza Janše 2004 – 2008.
Tisti ki so najbolj odgovorni za nastalo stanje, sedaj glasno promovirajo slabo banko (ki bi pokrila te dolgove) in kot enega pomembnih razlogov navajajo ravno ugotavljanje odgovornosti. Kar pa je seveda pesek v oči.
Teh podatkov nisem zbiral sam, temveč je ta informacija do mene zaokrožila po spletni sferi in socialnih medijih.
Nekateri krediti:
“menedžerski” prevzemi:
1.) SCT (pričakovana izguba za banko 84 milijonov €)
2.) Vegrad (- 85 milijonov €)
3.) Primorje (- 72 milijonov €)
4.) Kraški zidar (- 23 milijonov €)
5.) Viator Vektor (- 51 milijonov €)
6.) Istrabenz (- 20 milijonov €)
7.) Merkur (- 23 milijonov €)
Gradbinci:
8.) Energoplan (- 95 milijonov €)
9.) GP Grospuplje (- 55 milijonov €)
10.) Vektra (- 27 milijonov €)
11.) Cestno podjetje (- 36 milijonov €)
12.) Konstruktor (- 32 milijonov €)
Ostali:
13.) Cerkveni Zvon (- 126 milijonov €)
14.) Sarajevska pivovarna (- 40 milijonov €)
15.) Invej (- 39 milijonov €)
16.) Ram Invest-Pinus (- 23 milijonov €)
17.) Montavar, Aktiva, Alpos
Sedanja vlada želi na vsak način prenesti te dolgove na davkoplačevalce, ki nismo krivi za njih, edina odgovornost, ki jo imamo, je ta, da smo žal na volitvah izbrali ljudi, ki nimajo dovolj družbene odgovornosti da bi lahko uspešno opravljali svoje delo.
Država želi v času krize, ko so cene podjetij bistveno nižje, kot v času konjunkture, prodati vsa podjetja, ki jih lahko in pokriti del teh dolgov. Vendar ali so oni ta podjetja gradili, so jih oni kupili? Če kaj, so jih le finančno izčrpavali.
Vprašati se moramo ali res lahko zaupamo prodajo premoženja tistim, ki so se v preteklosti že okoriščali na škodo slovenskega naroda?
Naš davkoplačevalski denar naj bi po predlogu vlade Janeza Janše tako kril dolgove:
1.) Cerkvi (Zvon ENA – 126 milijonov €)
2.) Zidarju (SCT – 84 milijonov € nevrnjenega kredita)
3.) Tovšakovi (Vegrad – 85 milijonov € nevrnjenega kredita)
4.) Črnigoju (Primorje – 72 milijonov € nevrnjenega kredita)
5.) Radošu Lipanjetu (Kraški zidar -23 milijonov € nevrnjenega kredita)
6.) Blažu Miklavčiču in bogati družini Petek iz Maribora (Konstruktor – 32 milijonov € nevrnjenega kredita)
7.) Pavčku (Viator Vektorja – 51 milijonov € nevrnjenega kredita)
8.) Bavčarju (Istrabenz – 20 milijonov € nevrnjenega kredita)
9.) Zlatku Sraki (Energoplan – 95 milijonov € nevrnjenega kredita)
10.) Borisu Dolamiču (GP Grosuplje – 55 milijonov €)
11.) Brkoviću (Vektra – 27 milijonov € nevrnjenega kredita)
12.) Petriču (Cestno podjetje – 36 milijonov € nevrnjenega kredita)
13.) Hilmu Selimoviću (Sarajevska pivovarna – 40 milijonov € nevrnjenega kredita)
14.) Rankoviću (Invej – 39 milijonov € nevrnjenega kredita)
15.) Pogačarju (Ram Invest-Pinus – 23 milijonov € nevrnjenega kredita) itd.
Skupno najmanj 831.000.000 milijonov € . Teh dolgov je sicer še več, a že samo našteti predstavljajo obremenitev v povprečju okoli 1000 EUR na vsakega zaposlenega Slovenca.
Sprašujem se, ali ni vredno iti na ulice za ta denar? Ali ni naša odgovornost in dolžnost, da se upremo vsakemu, ki nam skuša denar brez naše privolitve vzeti?